torek, 22. december 2015

Kaj ima pohod na Slivnico skupnega z osebnostno rastjo?

dom.jpg
Vsakdo se v nekem obdobju življenja sreča sam seboj.  Nekateri se srečajo večkrat. :)V to nas prisilijo življenjske razmere. Mogoče se ne razumemo več najbolje s partnerjem, služba nam ne nudi več zadovoljstva, izgubimo pravi elan za ustvarjanje.Včasih se kocke podrejo še bolj. Doživimo izgubo nam drage osebe ali izgubimo službo, denar...
Čeprav se nam zdi, da na dogodke v življenju nimamo vpliva se motimo. Vsaki takšni dogodki služijo naši osebnostni rasti . Če to seveda želimo. Verjetno poznate mnogo ljudi, ki se venomer pritožujejo kakšna krivica se jim godi in kako jih ne marajo, ali jih ne upoštevajo. Nekaterih celo ne ubogajo. Možnosti  za negativno razpoloženje res ne manjka. 
Sploh v današnjih časih, ko nas obmetavajo z raznimi novicami o katastrofah beguncih, krizah, krivičnosti ipd.Vedno imamo vpliv na to kar se nam dogaja. Vedno lahko glede vsakega dogodka zavzamemo pozitivno ali negativno stališče. Tudi če je še tako hudo in vas npr. stalno zavračajo, je mogoče da vzamete vsako zavrnitev kot izkušnjo in ste vsakič boljši. Na koncu se vas zavrnitev ne dotakne več  in je pravzaprav ni več. :) 
Vse je v glavi pravijo.
Pot do takšne preobrazbe je precej podobna mojim pohodom ob nekaterih nedeljah zjutraj na Slivnico. Vsaka preobrazba se začne z določeno količino volje, ki jo za preobrazbo potrbujete. Na Slivnico sem začel hoditi, ker mi manjka kardio vadbe za krepitev srca. Srečen sem, da motivacija ni negativna npr. kakšna kap ipd. kot pri marsikaterem mojem znancu.Zadal sem si,da bo to postala moja rutina: zjutraj ob 7.30h vsako nedeljo na Slivnico.
Tudi pri osebnosti rasti se vedno začne s ciljem, vzrokom  in velikostjo želje po spremembi. A vsakič ko pride trenutek v nedeljo da bi šel, se začne notranja borba v meni. Še posebej zjutraj, ko je treba vstati iz prijetnega okolja (tople postelje) . Ker nimam negativnih priganjalcev (bolezni) , je to včasih velik izziv. Če bi me v to primorala kakšna zdravniška grožnja,  bi bilo lažje. Enako je v življenju.
Zelo redki začnejo osebnostno rast prostovoljno. Navadno šele takrat, ko je hudo. No in ko se spravim iz postelje še vedno razmišljam o izgovorih , iščem obleko, sprašujem družinske člane, če gre kdo z menoj. Če se ne odločijo, da gredo z menoj  je včasih še težje. A o tem drugič. Ko se odpeljem, gre vse lažje. Ne razmišljam več temveč se posvečam vožnji .
Tako je tudi pri osebnostni rasti. Odločiti se morate in kreniti. Z avtom se pripeljem do podnožja Slivnice.Mislim na cilj, na vrh. Brez cilja in toplega čaja in prijazne oskrbnice bi bila pot manj zanimiva oz verjetno sploh ne bi hodil  na Slivnico.
Brez cilja tudi osebnostne rasti ni.   Zavedanje kaj želite spremeniti in do kdaj je zelo pomembno. Kako se želim počutiti, ko bom na cilju? Kaj želim tam doživljati? Kdo bom takrat, ko bom na cilju?Vzamem palice in pot pod noge. Pot se začne strmo vzpenjati. Ni dolgo, ko začnem sopihati. Včasih se preveč zaženem in moram upočasniti. Telesa ne morem prisiliti, da bo teklo v klanec kar prvič brez priprav. Obstajajo telesne omejitve, ki jih moram sprejeti.
Duhovna rast je proces, ki se ne ga da prisiliti in zahteva svoj čas.

DSC_0535.JPG

Tako kot ne morete prisiliti telesa , da bo teklo v klanec kar prvič brez priprav.
Tudi teorija o napredovanju pri  športnih treningih pravi, da je treba delati v pravem območju srčnega utripa in ne na vso moč. Taka vadba je prav prijetna.

Osebnostna rast je lahko prijetna, če se je lotite počasi. Nobenega obsojanja samega sebe preprosto sprejemanje in primeren ritem. Vsaka izkušnja je pomembna. Pozitivna je spodbuda,  negativna izkušnja je lekcija, da se naučimo novih stvari.

Ko se tako počasi vzpenjam hodim že kake pol ure. Počutim se odlično. Ujamem ritem in bolečine v mišicah izginejo. Tudi zadihan nisem več. Iz strme gozdne poti pridem na bolj zložno pot. Ko pridem iz gozda, se pogled počasi odpre.

Pri vztrajni osebnostni rasti začnejo nenadoma  prihajati rezultati. Iz nepreglednega gozda se počasi prebijemo in nenadoma doživimo prvi uspeh, razjasnitev, uvid. Ponosni smo nase, saj smo se prebili čez težek del poti.

DSC_0529.JPG



Ko pridemo iz gozda, je hoja na Slivnico še bolj prijetna. Odpre se vam nov svet. Nič več gozda. Pogled v daljavo. Tudi vrh gore je viden , blizu in vabi.

Vendar pa se pot ne konča brez napora. Kmalu se pred vrhom soočimo z novim vzponom. Tu se pokaže naša vztrajnost in doslednost. Ne glede na utrujenost se vzpenjam naprej in  počasi napredujem proti vrhu.
Pri  tem  mi zelo pomagajo zadovoljni obrazi tistih, ki se že spuščajo v dolino.

Osebnostna rast je lažja, če se je lotite v skupini. Skupina ima enak cilj, eni pridejo na cilj prej, drugi kasneje a vendar smo vsi deležni uspehov vseh in se spodbujamo in motiviramo.
Ko pridem na vrh pogledam na uro in opazim, da sem  vedno hitrejši . Če sem na začetku porabil za pot 1 uro 20 min, pridem sedaj že v 1 uri in 5 min. 

DSC_0537.JPG

Ravno tako je pri osebnostni rasti. V življenju se boste vedno srečevali s podobnimi problemi. A čas,  ki ga boste porabili za napredek bo vedno krajši.
V tem je čar osebnostne rasti.

V domu po doseženem cilju sledi nagrada. Nagradi me prijazno postrežena skodelica čaja in prijazna beseda oskrbnice, prijazni ljudje. Včasih še kakšen kozarček slivovke. Občutek zmage je sladek.

DSC_0528.JPG

Zato vztrajajte in osebnostno napredujte. Soočajte se s problemi in jih jemljite kot mejnike in priložnosti  na poti do vašega srečnega uspeha. Pot je vedno lažja problemi so vedno manjši. A ne zato, ker jih ne bi bilo temveč zato, ker ste zgradili potreben odnos do njih in okrepili sebe, da jih lažje premagujete. Na koncu jih ni več. Enako kot če imate odlično kondicijo in ne čutite vzpona pa čeprav veste, da hodite navkreber. V življenju je podobno.


Osebnostna rast  v petih korakih:

  1. Cilj
  2. Vztrajnost
  3. Učenje iz neuspehov
  4. Zavedanje uspehov
  5. Upoštevanje, da je za spremembe  potreben čas



Andrej Plevnik
NLP coach, trener



Ni komentarjev:

Objavite komentar