Velikokrat v življenju naletimo na izzive na poti do uresničevanja svojih želja, ciljev.
Kot smo že navajeni se motivirano, trdovratno zaženemo v problem in ga poizkušamo čimprej rešiti. Tako smo zaposleni s problemom, da ne vidimo več cele slike. Bolj razmišljamo o problemu namesto o rešitvi in željenem stanju. Na tak način porabimo veliko energije in včasih celo problema sploh ne rešimo.
Resnična zgodba, ki se mi je zgodila mi je dala vpogled kaj da in kaj ne ko smo soočeni s problemi.
Na lepo sončno popoldne sem se uzrl v hrib. Na vrhu so bile tri skale, ki so me klicale naj se jim posvetim. Ravno prav dobro jezno poln problemov sem bil razpoložen za tako delo.Doma sem imel že pripravljeno 10kg udarno električno kladivo. Siva gmota polna brazd, trda, velika se mi je ponujala, da nanjo stresem jezo in jo razbijem. Oglasil se je zvok stroja in dleta. Zraven kovinskega zvoka se je kmalu pridružil še moj glas. Bil je poln energije, jeze, trdne odločenosti, da bo na vso moč tolkel po skali in jo razbil. Glas se je prelevil v noro kričanje v euforiji, stroj pa je tolkel ter postajal vedno bolj vroč. Dleto se je na konici že talilo. Nisem popuščal, skala pa tudi ne.
Po nekaj minutah stresanja energije v to skalo sem se zalotil v opazovanju samega sebe. Na obraz se mi je prikradel nasmeh z vprašanjem:«Kaj zlomka pa počneš?«
Vzel sem si trenutek odmora.
Ko sem se vrnil na skalno prizorišče, sem videl, da je skala skoraj v enaki obliki še kar tam.
Spomnil sem se na vse stvari, ki sem se jih učil in prebral v zadnjih letih.
»Poizkusimo drugače!«, sem si rekel. Umiri se, globoko vdihni, pozitivno razmišljaj o tem, da hočeš skalo razbiti . Začel sem se pogovarjati z njo in iskati točke kjer bi se je lahko lotil z večjim uspehom. Miren , vztrajno, z manj energije sem začel zopet tolči po njej. Nič. Prestavil sem se na drugo stran in na drugo, vztrajno mirno z desetino energije kot prej.
V nekem trenutku se je skala vdala. Začela se je krušiti. Spremenila je zvok. Sedaj sem že po zvoku skale vedel kdaj se bo odkrušil kak kos. Tudi stroj mi je bil hvaležen, ker ni tako trpel. Na konici sem komaj kdaj opazil rdečino, ki je pomenila, da je spodaj vsaj 700- 800oC.
Na obraz se mi je prikradel nasmeh. Čez čas sem se začel smejati na glas. Ropot stroja je prekrival moj smeh. Sosedi bi rekli:«Temu se je zmešalo.«
Skala je postala moj učitelj. Bil sem srečen. Po eni uri sem zadovoljen in utrujen stal pred kupom kamenja. Vsak kos je bil sedaj dovolj lahek, da sem ga odnesel tja kamor sodi ali, če sem to želel, razbil na majhne koščke v pozabo.
Kaj vendar počnemo?
Zaženemo se v problem in ga z vso močjo poizkušamo rešiti. Vmes potrošimo vso svojo energijo. Problem je še vedno tam. Lotite se ga kot skale. Mirno ga opazujte, delajte, zaupajte v rešitev in se vztrajno trudite. Bodite aktivni. Sprejmite ga, ne da on vas sprejme v sebe. Razmišljajte o stanju, ko bo problem rešen. Delaj manj in dosezi več!
Andrej Plevnik
Ni komentarjev:
Objavite komentar